Phyllis Krystal je pogosto pomagala umirajočim in tudi žalujočim, da jim je s pomočjo vaj in simbolov olajšala prehod ali omilila bridkost ob izgubi.
Ob tem je doživela, da so se ji v budnem sanjanju pojavili Vodniki, spremljevalci umrlih ali že umrli, ki so hoteli, da prenese sporočilo za njihove bližnje.
Ko je tako Phyllis vprašala Višjo zavest, kako naj pomaga vdovi, ki je trpela zaradi nenadne izgube moža, se je zavedla prisotnosti moškega, za katerega je Phyllis predvidevala, da je pokojni mož. V novi dimenziji je namreč odkril, da lahko projicira čustva, kar ji je, ves navdušen, hotel pokazati, da bo to sporočilo lahko prenesla njegovi ženi.
Phyllis je zagledala ogromno platno med njima, na katerem so se tridimenzionalno projicirale izredno žive kombinacije barv in oblik. Bile so v nenehnem gibanju in barve so se ves čas spreminjale. Moški ji je tako projiciral čustva. Začel je z jezo. Nastala je vrtinčasta krožna zračna masa v odtenkih temno rdeče, ki se je spiralno gibala in kot nekakšen ogromen vrtinec vsesavala vse okrog sebe v svoje središče.
Phyllis si je zaželela, da ji pokaže ljubezen in tako se je v prostor začel izlivati nenavaden odtenek rožnate barve, ki se je širila in odpirala kot nenavaden cvet s temno rožnatim središčem, iz katerega so izhajale dolge lebdeče vitice, kot jih imajo morske vetrnice. Te so ljubkovale vse, česar so se dotaknile. Moški je rekel, da jih bo usmeril na Phyllis in njegovo ženo, da ju bo obkrožil z ljubeznijo.
Pokazal je še veselje. Prišlo je do eksplozije različnih odtenkov rumene, oranžne, marelične barve, ki pa niso ostale skupaj, ampak so se gibale v vseh smereh. Povedal je, da veselje ne obkroža le tistega, ki je vesel, ampak se dotakne vseh, ki so okrog.
Nato je želel, da si ogledata bolečino. Ta je bila videti kot hobotnica z dolgimi lovkami, ki so se širile navzven in grabile po vsem, kar je bilo v njihovem dosegu. Bruhala je odtenke temno modre, indigo in temno rdeče barve. Povedal je, da sedaj ve, da jeza povzroča težko dihanje, veselje pa boža in ljubkuje, zato bi morali paziti, katera čustva projiciramo, ker imamo možnost ustvariti podobe, ki nam in okolici dvigujejo razpoloženje ali pa ga kvarijo.
Ustvaril je še zadnjo sliko, ki jo je imenoval Rast. Ko je Phyllis opazovala prostor, so se počasi pojavile premikajoče skupine odtenkov svetlo rumene in zelene barve. Komaj opazno so začele rasti pri dnu in se postopoma širile kot veje barvnega drevesa. Najsvetlejša rumena je bila v vrhu vsake veje: to sliko rasti je pustil svoji ženi in dejal: »Naj bo tvoja téma rast, širitev in rast, projiciraj veselje namesto bolečine.«
