Čutila in um
Čutila so del primarne, nagonske sile uma. Povežejo nas s predmeti zunanjega sveta, z ljudmi, s kraji, hrano, z zabavo, in številnimi drugimi dejavniki, po katerih začnemo hrepeneti. Na te zunanje vidike se navezujemo, se z njimi poistovetimo, v njih iščemo užitke, varnost, ugodje, kar vodi tudi v obsesije in odvisnosti.
Čutila lahko primerjamo s konjsko vprego, ki vleče voz, um pa je kočijaž. Če uzde popustimo, bodo konji skoraj gotovo oddirjali vsak na svojo stran. Če hočemo varno priti na cilj, mora kočijaž uzde lahkotno držati in vožnjo v celoti prepustiti Višjemu jazu, ki je za to najbolj ustrezno usposobljen. Za um velja, da je orodje navezanosti – pa tudi osvoboditve. Če čutilom dovolimo, da nas vodijo v zunanji svet, nas bo vezal, če ga prevzgojimo, da se obrača navznoter in v sebi išče blaženost, nas bo osvobodil.
Čutila – stik z okolico
Čutila si delimo z vsemi živimi bitji. Omogočajo nam stik z okolico ter nam pomagajo, da ocenimo zunanje okoliščine, dogajanje okrog nas in nas opozarjajo na nevarnost, ki preti fizičnemu telesu. Njihova naloga je, da poskrbijo za naše preživetje v okolju, v katerem smo. Dokler smo v vlogi njihovega gospodarja in nadzorujemo njihovo delovanje, so pozorni služabniki. Težave nastanejo, ko jim slepo sledimo in se tudi mi navezujemo na tisto, kar mami naše čute. Če hočemo ponovno dobiti nadzor nad čutili, je dobro ugotoviti, kam so nas zapeljala. Kaj se nam zdi nepogrešljivo za dobro počutje? Kaj je tisto, kar bi najbolj pogrešali? Zato: kadar čutimo, da nam pet čutil preusmerja pozornost, opazujmo svoje odzive – kaj nas privlači in kaj odbija.
Nenavezanost
Ni se nam treba odreči stvarem, važno je, da smo pozorni in se ne navezujemo toliko, da bi nas stvari začele nadzorovati in usmerjati naše življenje kakor pri opici, ki se s pestjo ujame v past. Enako pomembno je, da z zdravim razumom presodimo, katere stvari v našem življenju so koristne in primerne ter katere so odveč in škodijo našemu blagostanju. Očitno je, da večina naših težav, s katerimi se srečujemo, izvira iz neizpolnjenih ali popačenih želja in potreb, ki so odlična podlaga za razraščanje čustev, kot so pohlep, zavist, ljubosumje, jeza in druge.
Zdravila za podivjan um
Zato je Phyllisin učitelj svojim učencem predstavil program Omejevanje želja, ki je v pomoč pri obvladovanju nemirnega uma. S tem programom smo bolj zavestni v svojih željah, jih ponovno ovrednotimo, in korak za korakom opuščamo to odvečno prtljago. Ta program lahko družinam in posameznikom pomaga živeti srečnejše in bolj izpolnjeno življenje, z več denarja, hrane, časa in energije ter bolj zdravim življenjskim stilom.
Drug način za preusmeritev in umirjanje uma je nesebično služenje. S služenjem drugim namreč služimo svoji božanski naravi, ki je navzoča v vseh bitjih, saj smo na tej ravni vsi eno. Začnemo lahko kar doma. Ljudje, s katerimi smo najtesneje povezani, so lahko naši najboljši učitelji. Če se z njihovo pomočjo naučimo potrpežljivosti, strpnosti, vztrajnosti in obzirnosti, si bomo priskrbeli duhovno znanje, primerljivo z življenjem meniha ali puščavnika. Nesebično služenje mora izhajati iz globokega sočutja do bolečine, lakote, občutkov zavrnjenosti, izgube ali kakršnih koli drugih težav, s katerimi se srečujejo ljudje, tako kot posamezniki kot družba. Služenje naj bo prosto vseh sebičnih motivov, ne sme biti pobeg od dolgočasja. Zelo pomembno je tudi, da se ne navezujemo na rezultate služenja. Kadarkoli se torej zavemo potrebe ali dobimo priložnost za nesebično služenje, ne smemo premišljevati, ali naj jo izkoristimo. To je čudovit način, da um preusmerimo na služenje sočloveku in odpremo srce v sočutju in ljubezni.
Maja Papež Iskra
Vir: literatura Phyllis Krystal, predvsem knjiga Obvladovanje nemirnega uma
