Če hočemo umiriti svoj um, moramo biti zelo pozorni na svoje besede, dejanja, misli, značaj in svoje srce.
Um mora gospodariti nad vsemi petimi čutili, pa tudi nad mišljenjem, čutenjem, govorjenjem in delovanjem; v nasprotnem primeru lahko katero od njih, ali celo vsa štiri, dobijo moč in zagospodarijo nad nami, namesto da bi bili koristni služabniki.

Opičji um in mišljenje
Vsakdo se je že znašel v situaciji, ko ga je neka misel tako obsedla, da miselnega procesa ni mogel več zaustaviti. Miselni tokovi, ki se ponavljajo, nas lahko začnejo tako obvladovati, da se njihovega vpliva ne moremo več osvoboditi. Biti suženj lastnih misli je enako, kot bi bili v zaporu iz cementa in opek. Misli se podijo naokoli kot hrček v kletki, brez kakršnekoli logike, zdijo se resnične in tehtne, v resnici pa nimajo nikakršne trdne podlage, saj so vedno omejene in večinoma tudi zmotne. V dolgi zgodovini človeštva je prihajalo do nešteto situacij, ko je ena skupina kaznovala ali zatrla drugo skupino drugače mislečih. Izvor tega je nespametna in omejena potreba po dokazovanju pravilnosti našega mišljenja. V resnici pa nihče nima dostopa do končne resnice o nečem, ne glede na zgodovinsko obdobje, vsak od nas pozna le delček resnice.

Podobno velja za naša prepričanja. Prepričanj, ki smo si jih ustvarili ali celo kopirali ali vsrkali od zunaj, po večini sploh nismo preverili, ali so (še) ustrezna za nas, naše življenjsko obdobje in čas, v katerem živimo. Pomembno je, da se vprašamo, ali to prepričanje ovira moj napredek ali me vzpodbuja v rasti? Če neko prepričanje ni več primerno, ga je potrebno opustiti. (Pri tem si lahko pomagamo z vajo 8 in obredom odstranjevanja vpliva do simbola.) Spremembe v svetu vzpodbujajo k opuščanju zastarelih in nekoristnih konceptov, saj se le tako lahko osvobodimo njihove nadvlade in svojemu opičjemu umu preprečimo, da se jih še naprej oklepa.

Opičji um in čustva
Podobno kot misli, nas lahko obvladujejo tudi čustva: žalost, krivda, strahovi, ljubosumje, zavist, jeza in druga. Lahko nas tako prevzamejo, da smo popolnoma nemočni v njihovem primežu – podobno kot opica z roko v posodi. Nekateri ljudje se kljub škodljivim posledicam vdajajo negativnim čustvom, ki jih razburijo, iz česar črpajo občutek zadovoljstva in ugodja, kar dojemajo kot izhod pred dolgočasjem in depresijo. Vendar tovrstno ugodje ne traja dolgo, ranimo se z lastnim orožjem.

Občutki jeze, zamere, zavisti, ljubosumja in podobna čustva nas lahko popolnoma prežamejo in nam vladajo, če jim dovolimo, da se preveč razrastejo. Ta pogubna čustva izvirajo iz globoko ukoreninjenih želja, zato je pomembno, da jih ozavestimo, sprejmemo z ljubeznijo in predamo Višji zavesti v globokem zaupanju, da bomo prejeli natanko to, kar potrebujemo, s čimer ne vsiljujemo svoje volje, manipuliramo ljudi in okoliščin, da bi dosegli svoje.

Podobno destruktivno je tudi samopomilovanje Zakaj ravno jaz? Lahko nas popolnoma prežame in nas omeji v pasivni nemoči. Podobno kot opica, ki krivdo za svojo nesrečo vali na posodo, si je čisto sama kriva, da je ujeta. Veliko lažje in manj grozeče je krivdo za lastne težave prevaliti na druge: starše, prijatelje, sovražnike, na službo, na naše potomce, finančni položaj in razne druge obešalnike za krivdo za naše težave.

A za trenutno situacijo, ki je posledica preteklih dejanj iz tega ali preteklih življenj, lahko krivimo le sebe. Saj zakon vzroka in posledic ne pozna odstopanja in ne dopušča izjem. Namesto, da za svojo nesrečo krivimo druge, moramo sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Le tako se lahko rešimo iz lastne zanke.

Opičji um in govor
Pogosto govorimo, ne da bi prej premislili, kaj hočemo povedati, in kako lahko besede vplivajo na poslušalce. Namesto, da bi ljudje med pogovorom poskušali izmenjati zamisli, odkritja, znanje in dejstva, se mnogi ujamejo v navezanost na lastne besede, lastno pomembnost in izjemno znanje.

Podobno se v zanko ujamejo ljudje, ki se zaradi občutka slabe lastne vrednosti napihujejo s hvaljenjem o resničnih ali namišljenih dosežkih. Pri tem pretiravajo. Laž rodi nove laži in tako se kmalu ujamejo v lastno zanko.

Opičji um v dejanjih
Opičji um vpliva na naša dejanja na zavedni in nezavedni ravni. Primer navezanosti opičjega uma lahko opazimo pri ljudeh, ki so odvisni od neprestane aktivnosti. Kadar smo na aktivnosti tako navezani, nas imajo v oblasti, ne moremo se več svobodno odločati, kaj bomo delali. V to kategorijo spadajo deloholiki. Gre za odvisnost, ki nam preprečuje, da bi se soočili s sabo, s svojimi resničnimi izzivi, resničnim življenjem – v resnici bežimo pred samim seboj.

Obstaja preprosta formula za urjenje opičjega uma: Na začetku dneva ter na začetku in koncu vsake dejavnosti prosimo Višjo zavest, naj misli, čuti, govori in deluje skozi nas in še posebej, naj ljubi skozi nas. Tako bomo postali orodje Višje zavesti, ki je naša najbolj resnična BIT.

Maja Papež Iskra
Vir: literatura Phyllis Krystal