Konflikt v odnosu! Kaj pa sedaj?

Kadar ugotovimo, da smo se v odnosu zapletli ali smo sredi konflikta, so napotki za prvo pomoč naslednji: najprej se ustavimo, umaknemo iz situacije, če lahko, se povežemo z notranjim vodstvom, prosimo za energije, ki jih potrebujemo, in se umirjamo z osredotočenostjo na vdihe in izdihe. Prosimo notranje vodstvo za uvide in za razjasnitev situacije ter iskreno prisluškujemo notranjim občutkom, medtem ko se sprašujemo:
• Kaj se dogaja v odnosu?
• Kaj mi zrcali ta oseba, katere lastnosti?
• Kaj me je zabolelo?
• Kakšna čustva me preplavljajo? Kakšni spomini?
• Kaj me tako zelo vznemirja, kaj v meni se proži?
• Sem ta občutek že doživel/a v otroštvu?
• Katera tema je v ozadju?
• Je kdo od staršev ali starih staršev imel podobne težave?
• Kakšen je bil odnos do te teme v družini, kakšen je bil odnos mame, kakšen je bil odnos očeta do te teme?

Razlike, razhajanja v pogledih, prepadi
Kadar se znajdemo v odnosih v težavah, se problemi zdijo zelo kompleksni, razlike v pogledih pa nepremostljive. No, jasno nam je, kaj je narobe z drugo osebo, vendar kako jo prepričati v svoj prav??? Ko si tako zreta v oči dve vesolji, kjer kar brni od raznih psihičnim manevrov, miselnih tokov, občutkov in manipulacij, logika ter razumske rešitve velikokrat odpovejo. Prepadi ostajajo, stika ni, komunikacija ne steče, le obrambni mehanizmi in občutek nemoči so v polnem teku.

Osmica in trikotnik!
Ko je um stisnjen v kot, in ne vemo ne kam ne kod, se lahko spomnimo na trikotnik, simbol za priklic notranjega vodstva. (Seveda, lahko bi se spomnili nanj na začetku konflikta, ampak v človeški naravi je, da raje počakamo, da izčrpamo vse druge možnosti.) S trikotnikom poiščemo stik z notranjo modrostjo, dvignemo nivo zavedanja in odpremo vrata drugačnim pristopom, uvidom, rešitvam, ki jih z našim omejenim umom nismo mogli doseči. Ko enkrat sprejmemo dejstvo, da so odnosi naša učilnica, naše zrcalo za soočanje z lastnimi podzavestnimi vsebinami, bomo manj zadrgnjeni v svojih stališčih in bolj odprti za toleranco in samorefleksijo, kjer so naši vzorci, programi, ki so vzrok tem problemom.

Partnerski odnosi
Ta pristop je še posebno pomemben za bližnje odnose, odnos s partnerjem in z otroki, s katerimi ne moremo delati odstranjevanja vezi. Zaradi močnega prepletanja osebnih prostorov je priporočljivo, da v teh odnosih redno vizualiziramo zlate krožnice in osmico.

Zavedati se moramo, da je naš partner naše najgloblje zrcalo. Če delamo z njegovimi »negativnimi« lastnostmi kot da so naše, s tem naredimo velik korak pri razreševanju problemov v odnosu. Ponavadi presenečeni ugotovimo, da vzroki za ta problem ali temo koreninijo v našem otroštvu, da so že dolgo del našega sveta. Ko enkrat razumemo, da nosimo v sebi magnete za takšne ljudi, lastnosti, odzive, ko dobimo vpogled v naravo tega vzorca obnašanja, smo bolj razumevajoči in bolj odprti za konstruktiven pogovor. Včasih se že partner sam odzove z drugačno reakcijo. Tako lahko po mnogih brezplodnih pogovorih končno naredimo korak naprej v odnosu.

Čeprav se nam velikokrat zdi krivično: edini človek, ki ga lahko res spremenimo, smo le mi sami. Seveda, pogovori o počutju, doživljanju in mejah so nujni, potrebno je tudi odločno reči NE zlorabam, ustaviti nasilje in poskrbeti za varnost na kateremkoli nivoju. Potem pa je modro, da se spet obrnemo navznoter in v sebi poiščemo vzroke, zaradi katerih smo se znašli v takšnih situacijah.

Otroci
Pri odnosih z otroki je podobno. Otroci velikokrat pozunanjijo kak skrit družinski vzorec in ga prevzamejo na svoja ramena. S tem na nek način uravnovešajo družinski sistem. Starši smo ponavadi zelo zaskrbljeni in bi radi otroku kako pomagali. Takrat lahko poskusimo in damo v svojo osmico simbol za njegov problem. In velikokrat se izkaže, da gre tudi za naš problem, le da se ga nismo zavedali. Lahko se vrnemo v naše otroštvo in pogledamo, če se je tudi nam dogajalo kaj podobnega v otroštvu in delamo na tem. V osmico lahko postavimo tudi simbol za naš negativen vpliv na otroka v zvezi s problemom. Včasih lahko že kake opazke ali reakcije, ki se nam ne zdijo pretirane, spravijo otroka v stisko.

Izkazalo se je, da s takšnim pristopom vsaj malo razbremenimo družinski sistem in otroka ter pripomoremo, da se težava omili ali celo popolnoma izgine. Če ni izboljšanja, pa z ljubeznijo podpremo otroka, ga prepustimo notranjemu vodstvu in sprejmemo, da ima otrok svojo karmo in lekcije, s katerimi se mora soočati.

Otroci so čudoviti učitelji, saj s svojimi reakcijami in odzivi opozarjajo na nerazrešene teme v našem otroštvu. So prinašalci novih tokov, ki nas vztrajno soočajo z našimi preživelimi in togimi sistemi. Če smo pripravljeni delati na svojih temah, če smo pripravljeni prisluhniti svojemu srcu, se bo že našla kakšna rešitev. Četudi drugačna od naših takšnih ali drugačnih (romantičnih) predstav, kako naj bi stvari potekale, da bi bilo prav in lepo.

Maja Papež Iskra
Vir: literatura Phyllis Krystal