Zgodba o predajanju, zaupanju in sprejemanju

Z metodo sem se srečala, ko sem rodila prvega otroka, zares predano pa sem začela delati vaje, ko sem rodila drugega. To je bilo obdobje intenzivnega družinskega dogajanja, številnih selitev in potovanj. Imela sem zelo malo časa zase, bila sem neprespana in predvsem zelo, zelo sama. Če sem hotela meditirati oziroma vsaj malo posedeti zvečer, sem zaspala, če sem hotela meditirati zjutraj, so se zbudili otroci in vsi polni energije plezali po meni. Znašla sem se v Franciji, ne da bi znala francosko. In če v Franciji ne govoriš francosko, nimaš nikogar, s komer bi se lahko pogovarjal. Tako sem se lahko pogovarjala le z Bogom oziroma z mojo predstavo o božanskem. Bog je postal moj zaupnik in prijatelj. Z njim sem se tudi prepirala in ga prepričevala v svoj prav. Tako se je začelo.

»Ko začnemo razreševati vozle znotraj, se spremeni tudi odsev zunaj.«

Maja Papež Iskra

V tem obdobju sem strastno uporabljala vse simbole, vsa orodja za osebno rast metode Phyllis Krystal. Pa ne meditativno, uporabljala sem jih v zelo budnem sanjanju, tako med kuhanjem in kot tudi v peskovnikih, ko sem sedela v parku, ter na sprehodih. Vpletla sem jih v svoj aktivni delovnik z dvema mladičkoma, ki sta bila zelo budna in aktivna in sta zahtevala veliko moje zavestne pozornosti. Vendar sem čutila, da simboli delujejo. Prvič v življenju sem doživela, da se v meni nekaj spreminja, pri mojih 30 letih, po raznoraznih poskusih, so se tokrat kolesja mojega sveta začela premikati. Iz občutka ujetosti in stagnacije in teže je v moje življenje posijalo sonce. Vendar so se ob tem mojem prebujanju v novo zavedanje sebe pripravljali na obzorju novi, težki oblaki.

Namreč, moj mož, Jernej, je po rojstvu drugega otroka odšel na 2-letno podoktorsko izobraževanje v Francijo. V Parizu sem se mu pridružila s trimesečnim dojenčkom in 2,5-letnim malčkom. Imela sem eno leto porodniške, po tem pa naj bi prekinila pogodbo mlade raziskovalke za eno leto in nadaljevala z doktoratom, ko bi se vsi vrnili v Slovenijo. Vendar pa se z mentorjem glede podrobnosti nismo dogovorili do konca. V Francijo sem odšla z nejasnimi zagotovili. In ko se je bližal zaključek porodniške, so se zadeve zapletle.

Na fakulteti so se strinjali s prekinitvijo za eno leto, le gospa na ministrstvu  za izobraževanje je rekla odločen »NE«. Vztrajala je pri stališču, da je najvišji cilj vsakega mladega raziskovalca doktorat in ne družina. Zato ni hotela odobriti moje prošnje. Potekala so pogajanja med fakulteto in ministrstvom, vendar gospa ni popustila.

Čas mojega odhoda se je tako grozljivo bližal. Grozljivo tudi zato, ker bi odšla v Slovenijo sama, brez varstva za otroka, ker je med letom težko dobiti mesto v vrtcih, brez podpore ob boleznih otrok, brez podpore ob pisanju doktorata in iskanju nove službe.

Goreče sem molila k Bogu in vsemu božjemu občestvu, da bi lahko v teh rosnih letih otrok ostali skupaj kot družina v Franciji. Molila sem k Bogu, angelom, Višji zavesti, vesolju, moledovala na vseh koncih in krajih, se jokala in jih prepričevala (v svoj prav). Seveda pa sem se ponoči zbujala s kepo v trebuhu in strahom, kako bom vse to zmogla.

Ko sem tako neko jutro spet ponavljala mojo »Prosim, prosim …« mantro, sem jasno zaslišala glas: »Če ti ustrežemo, se Jernej ne bo naučil lekcije«. Globoko me je presunila preprostost in jasnost izjave, ki sem jo slutila, vendar sem si jo težko priznala. Hkrati pa me je prežel globok mir ob spoznanju, da se premiki zgodijo, ko je čas, ko so vsi udeleženci pripravljeni in vsi koščki na pravem mestu. Takrat se ključavnica obrne, vrata se odprejo in zgodi se čudež. Ne prej in ne kasneje.

Oblekla sem otroka in skupaj smo odšli v prostran, travnat park z jezerom in igrali. Med tem sem bila še vedno presunjena nad uvidom in sporočilom, ki sem ga prejela. Kot da bi me zadela svetlobna strela. Ko so otroci tekali po parku, sem sredi travnika dvignila roke navzgor proti nebu, k soncu, in z ganjenostjo in mehkobo v srcu rekla: »Razumem. Ne bom več težila. Sprejemam, kar mi življenje prinaša. Sprejemam, da odidem v Ljubljano in to, da bom tam eno leto sama z otrokoma, in sprejemam, da ostanemo skupaj v Parizu. Naj se zgodi Božja volja, predajam se božanskemu načrtu.«  Zaprla sem oči in izjavo še podkrepila z vajo črna in bela ptica, za sprejemanje vseh nasprotij, ki nam jih življenje prinaša. Svečanosti tega trenutka, moje predaje Bogu, ne bom nikoli pozabila.

Naslednji dan sem že razmišljala o pakiranju in vseh potrebnih pripravah za odhod v Slovenijo. Jerneja je bližina našega odhoda zelo vznemirila. Prej je bil zakopan v svoje raziskovalno delo in učenje v tujem okolju. Nova služba ga je čisto posrkala. Nekako ni slišal, videl, začutil moje stiske. Ni imel energije še za mojo dramo in paniko ob negotovosti, kje bom po porodniški. V času našega potencialnega odhoda pa je začutil, da gre zares. Kot da se je zbudil in zavel, da mu pomenimo največ na svetu, da noče biti ločen od nas. Na široko je odprl svoje levje srce.

Po tem je prišlo sporočilo z moje fakultete v Sloveniji. Zgodil se je čudež.

Ravno v tistih dneh je prišlo do reorganizacije in združevanja Ministrstva za izobraževanje in Ministrstva za šport. Gospa, ki je bila zadolžena za mlade raziskovalce, je odšla na drugo delovno mesto. Moja prošnja za prekinitev pogodbe za eno leto zaradi družinskih razlogov je prišla v druge roke. S fakultete so mi sporočili: »Lahko ostanete v tujini do zaključka moževega usposabljanja.«

O, kako smo bili srečni. Tisto leto nam je bilo resnično podarjeno.

Zgodilo pa se je še nekaj pomenljivega. Gospa na ministrstvu, ki ni hotela odobriti moje prošnje, je po treh mesecih spet prišla nazaj na staro delovno mesto.

Letos, ko je bila slavnostna prireditev ob 100. obletnici Fakultete za kemijo, sem se po 18. letih spet srečala z gospo Olgo iz kadrovske službe, ki je takrat urejala moje papirje. Predstavila nama je tudi svojega moža, ki je kot odvetnik zame posredoval na ministrstvu. Gospa Olga, zdaj že v pokoju, naju je oba z Jernejem močno objela in poljubčkala. Naš družinski zaplet z ministrstvom je vsem ostal v spominu. Midva z Jernejem pa sva dobila priložnost, da gospodu odvetniku stisneva roko in se mu iz srca zahvaliva.

Maja Papež Iskra