Da, seveda, vsekakor deluje. Vendar le, če jo redno uporabljamo!
Rada bi vam položila na srce, kar vem iz lastne izkušnje in izkušnje drugih ljudi, da so simboli resnično učinkoviti šele, ko jih redno uporabljamo. Ko jih uporabljamo, vnašamo v podzavest nova sporočila, vse bolj in bolj, vse globlje in globlje. Kakor so se leta in leta v podzavest vtiskovali negativni programi, tako moramo redno in vztrajno vtiskovati nova pozitivna sporočila v podzavest. S tem odpremo vrata številnim pozitivnim spremembam v svojem življenju.
Delo s simboli je zabavno (vsaj večinoma). S simboli lahko kot detektivi raziskujemo svojo preteklost, bolj razumemo sebe in druge, razumemo svoje globlje mehanizme ter kako deluje človeška psiha. Hkrati pa smo podprti s tokom Višje zavesti in smo vse bolj ob pravem času na pravem mestu, in začutimo vzhičenost, ko se začne materializirati ta komunikacija z notranjim vodstvom v našem zunanjem svetu.
Za delo z nezavednim je ključno ponavljanje. Vendar so začetki težki, ker se podzavest (včasih na vse kriplje) upira in maha z repom. Ko se lotimo prvih osmic, nastopi izjemno veliko pozabljanja. Več kot sicer. Kadar se klienti naročijo na prva svetovanja, gre velikokrat vse tako zelo narobe, da človek ne more verjeti neverjetnim zapletom. Kar ne pomeni nujno, da nismo na pravi poti, ampak je to pokazatelj, da je zelo pomembno, da vztrajamo..
Negotovost, dileme, dvomi
Poleg tega se mučimo še z drugimi negotovostmi, ali je to moj um, le moja domišljija ali notranje vodstvo, kako slišim notranje vodstvo, kako ga ločim od ega, kaj če ne bom videl/a vezi ali sem dovolj dobro delal/a 8 in vizualiziral….
Odziv notranjega sveta
Pri vseh teh začetnih zapletanjih pa hkrati v življenje posijejo močni žarki notranjih uvidov, ki so zelo ganljivi in blagodejni, in celo veličastni, da bi nas opogumili, da naj vztrajamo. Ob srečanjih z ljudmi večkrat vidim te utrinke, ko višja zavest opozarja nase, vidim, da se je ljudi nekaj dotaknilo, da se je nekaj zgodilo. Notranji svet se res zelo hvaležno in navdušeno odzove, ko se enkrat obrnemo navznoter.
Vendar se velikokrat zgodi, da jim ne upamo slediti in jih živeti. Potisnemo jih na stran, nekam globoko. Strah nas je slediti temu klicu, temu povabilu, ker je ta pot drugačna od tistih, ki smo jih navajeni. Oklepamo se starih načinov, starih poti, starih občutkov varnosti, dokler ne pride spet dovolj globoka frustracija, ko ugotovimo, da smo izčrpali vse znane načine, ko se končno prepustimo, predamo in poiščemo rešitve navznoter. Šele takrat gremo na pot, pot srca.
Notranji svet pa potrpežljivo, z ljubeznijo in spoštovanjem do našega učenja čaka na ta trenutek, ki se bo prej ko slej zagotovo zgodil. Če ne v tej, pa kaki drugi inkarnaciji.
Maja Papež Iskra
