Prihod Ponovne povezave so mi napovedovale že sanje. Sanje so se ponavljale, vedno so bile ganljive in so pustile močan vtis, vendar so se vztrajno izmikale. Potem sem neko jutro sanjala, da me je znanec, ki sem ga poznala z delavnic, s čolnom prepeljal čez reko. Zdelo se mi je pomenljivo. Šla sem na splet in preverila, kaj ta znanec trenutno počne, tam pa sem naletela na objavo o knjigi dr. Erica Pearla Ponovno povezani. O, kako me je zadelo! Že sam naslov. V meni se je vse odzvalo, vedela sem, da moram to knjigo čim prej dobiti v roke.
Tako poživljajočega in duhovitega branja že dolgo nisem imela v rokah. Morda tudi zato, ker sem zadnja leta prebirala predvsem »resne duhovne« knjige. Že med branjem sem začutila prebujanje v rokah, pa tudi bolečino, ki me je spremljala kot senca celo življenje, da nisem povezana, čeprav bi težko razložila, s čim. Imela sem občutek, da so vrata zaprta. Nekaj je definitivno manjkalo.
Ko sem trikrat prebrala knjigo, sem se naročila na zdravljenje pri znancu, ki sem ga sanjala tisti dan. Sicer sem do zdravilstva, zdravilcev in celo do zdravnikov zadržana in previdna. To zdravljenje pa me je že od vsega začetka privlačilo kot magnet. Že na poti sem čutila, da so se misli umaknile, zavest se je razširila in čutila sem veliko spokojnost. Samo zdravljenje je bilo prežeto z močnim doživljanjem energij, podob, in spremenjenim doživljanjem telesa. Zdelo se mi je, kot da je v meni novo bitje odprlo oči iz dolgoletnega sna. Kot da je voda življenja oživila moje srce in mi kot gejzir prebudila čakre in celo telo. Ko sem zvečer legla v posteljo, sem v sebi čutila utrip vesolja, v telesu me je trgalo in bolelo, vendar sem v srcu čutila mir in zaupanje. To se je dogajalo 12. 12. 2011.
Na drugo in tretje zdravljenje sem se naročila v nekajmesečnih razmikih. Šele kasneje sem ugotovila, da je praksa sicer drugačna, vendar sem očitno spet delala vse po svoje. Obe zdravljenji sem opravila na daljavo. Pred tretjim zdravljenjem sem imela zelo pomembno delavnico v zvezi z metodo, ki jo uporabljam pri delu z ljudmi. Nekaj ur pred zdravljenjem so se mi utrnili zelo pomembni uvidi glede mene same in metode ter tega, kje je moje mesto v duhovni skupnosti. Čudovita božanska igra se mi je odvila pred očmi: ljudje, ki sem jih srečala, besede in stavki, ki so bili izgovorjeni. Vse se je postavilo na svoje mesto, pike so se povezale, kar je bilo skrito, je postalo vidno, kar je bilo negotovo, je postalo jasno. Do tedaj sem o tem, da se stvari zgodijo šele, ko dozorijo – ob pravem času in na pravem mestu − brala le v knjigah. Tam pa sem zrla v znamenja, poslušala besede in gledala dogajanje ter bila ganjena nad tem, kakšno darilo sem prejela. Vrata so se odprla, lahko sem izstopila iz večletnega vrtenja v krogu. Zdravljenje na daljavo nekaj ur kasneje je bilo le pika na i. Silen ogenj me je popolnoma prežel in tudi prežgal mojo celotno avro in zavest. Zjutraj sem se zbudila zgodaj, šla na vrt in se sprehajala po jutranji rosi. Čutila sem, da v sebi nosim vesolje sijočih ozvezdij. Ni se rojevalo le jutro pred mano, rodila sem se Jaz z novim zavedanjem sebe: »Vesolje je v meni in jaz sem vesolje. Vse je eno.«
Ko se je Eric Pearl s svojo ekipo pojavil v Ljubljani, sem bila prijavljena le na predavanje. Za seminarje se mi je zdelo, da stanejo preveč. Na predavanju pa je moje telo spet začelo goreti in utripati. Ko se je končalo, je eden od mentorjev v avli demonstriral frekvenco na moji roki; na začetku nisem čutila nič posebnega, kar naenkrat pa je prišlo do preboja, kot da bi me zadela strela. Celo noč je moje telo gorelo v tistem ognju, spomnila sem se sanj izpred let. Vse se je spet sestavilo v celostno zgodbo. Bilo je jasno, da moram na seminar. Mož me je, ganjen, ker se mu je na predavanju na široko odprlo srce, vzpodbujal, naj grem tja, moj razum pa se je upiral. Vse skupaj se mi je zdelo kratko malo noro, vendar sem hkrati v glavi preračunala, da imam ravno prav gotovine, da se zjutraj pojavim na seminarju in na hitro opravim še Osebno povezavo. Vse se je odvilo zelo hitro.
Veliko se je dogajalo, vendar sta me najbolj presenetila mir in ljubezen v meni. Na teh seminarjih sem čutila več ljubezni kot tam, kjer se je ves čas govorilo o njej. Odločitev za seminar tretje stopnje se je zdela logična, naravna. Nisem se več upirala, prepustila sem se toku. Ko sem prvič v celoti, do konca izvedla niz linij in točk, sem obstala in prevzela me je ganjenost nad milostjo, da sem lahko tam v tistem trenutku. Solze so mi tekle, čisto me je pretresel občutek, da stojim na popolni točki, ko sem jaz jaz, ko sem tam, kjer moram biti. Vedela sem, da je obred Osebne ponovne povezave nekaj, kar je lepo početi. Da je to to. In po enem letu je ta občutek še vedno tu. Ko to počnem, sem TU in ZDAJ in resnično jaz.
Celo življenje sem razbolelo tuhtala, kdo sem in kakšno je moje poslanstvo. Zdaj vem, da sem del harmonije, toka, popolnosti, da se lahko z zaupanjem in mirom prepustim in postanem spremenljivka v enačbi: jaz, vesolje in ljudje, ki jih srečam na poti.
Tudi vam iz srca želim, da bi lahko v življenju začutili podobno.
Maja
november, 2013
