Dr. Eric Pearl: »Zakaj ravno jaz?«

Ponovno-povezani-knjiga“… Če bi sedel na oblaku in prečesaval planet z namenom poiskati ravno pravo osebo, ki bi jo obdaril z enim najredkejših in najbolj iskanih darov v vesolju, ne vem, če bi segel skozi eter, usmeril svoj prst skozi neštete množice ljudi – pastirje, trgovce, pravične in tiste, ki se imajo za pravične – in rekel: On! On je tisti pravi. Podarite to njemu.

No, morda se ni zgodilo ravno tako, ampak tako to občutim jaz. Razen takrat, ko tega ne občutim tako. S tem mislim, razen takrat, ko nekdo pride in ponudi popolnoma drugačno, prepričljivo in verodostojno pojasnilo. Oh, ne, morebiti vzklikne neka dobronamerna oseba, nejeverno začudena nad mojim očitnim pomanjkanjem razumevanja, kako deluje vesolje, očitno ste to počeli že prej, v prejšnjih življenjih. Jaz pa želim vedeti to: Kako lahko tako veliko vedo o mojih preteklih življenjih, ko jaz še vedno poskušam iztuhtati, kaj pomeni to življenje?

No, bodimo stvarni. Dvanajst let sem gradil eno največjih – če ne največjo – kiropraktičnih dejavnosti v Los Angelesu. Imel sem tri domove, mercedesa, dva psa in dve mački. Vse bi bilo videti popolno, če ne bi tako slabo ravnal s svojim denarjem in alkoholom, da mi je uspelo razdreti moje šestletno razmerje, nakar sem bil tri dni skoraj nesposoben postavljati eno nogo pred drugo. Pri tem mi je pomagal prozac. Zelo mi je pomagal.

Čez šest mesecev sem obiskal Beneško plažo, Venice Beach v Kaliforniji z mojo pomočnico, ki je vztrajala na tem, da mi prerokovalka na plaži prebere moje karte. Nočem, da mi karte prebere nek lik s plaže, sem odvrnil, popolnoma prepričan vase. Če bi bralka kart res bila tako čudovita, bi jo ljudje šli obiskat. Ne bi ji bilo treba s sabo vleči mizo, prt, stole in druge opreme na prenatrpan pločnik plaže, da pritegne nič hudega sluteče turiste k branju kart, jim vsiljuje njeno različico njihove prihodnosti in od njih pričakuje, da ji za ta privilegij plačajo.

Srečala sem jo na zabavi in ji povedala, da bova tukaj. V veliki zadregi bom, če ne greš na branje, se je v hipu odzvala ter dodala, da ženska ponuja branje za 10 ali 20 evrov. En pogled v oči moje pomočnice mi je izdal, da se bo nadaljnje upiranje izkazalo za brezplodno. V redu, sem zagodrnjal in segel po bankovcu za 10 evrov, vedoč, da nama je ostala zgolj polovica zneska za kosilo. Vdano sem odkorakal k ženski, sedel na njen zložljiv stol, ji dal 10 evrov in pomislil, kako zelo sem že lačen.

V zameno za svoj denar sem prejel zelo luštno branje za trenutno obdobje, ki pa na meni ni ravno pustilo nobenega posebnega vtisa, in godilo mi je, da me je ta prisrčna Judinja romskega porekla klicala Bubelah (ljubkovalen izraz v jidišu, ki pomeni srček ali ljubček, op. prev.). Ob koncu mi je ženska, kot da bi se tega slučajno domislila ravno takrat, rekla: Opravljam tudi zelo posebno storitev z uporabo aksitonalnih linij. To ponovno poveže tvoje telesne meridiane z energijsko mrežo planeta, ki nas povezuje z zvezdami in drugimi planeti. Rekla mi je, da lahko to stori in da je to nekaj, kar bi jaz kot zdravitelj potreboval. Povedala mi je tudi, da si lahko to preberem v delu z naslovom The Book of Knowledge: The Keys of Enoch, avtorja J. J. Hurtaka. Zvenelo je precej zanimivo, zato sem zastavil vprašanje: Koliko? Rekla je: 333 evrov. Jaz sem rekel: Ne, hvala.

To so te vrste stvari, o katerih opozarjajo na večernih poročilih. V ušesih mi je že zazvenela novica večera: Judinja romskega porekla na Beneški plaži pospravila v žep 333 evrov od nič hudega slutečega kiropraktika … Moja slika z napisom Zguba poblisne prek zaslona. … zdravnika ji je uspelo prepričati, da ji doživljenjsko plačuje še dodatnih 150 evrov na mesec, da prižiga sveče za njegovo zaščito. Že samo zaradi razmisleka o tem sem se počutil ponižanega. Z mojo pomočnico sva tako odšla in vpregla domišljijo za ustvarjalno sestavljanje kosila za dve osebi za 10 evrov.

Bržkone bi mislili, da je bil to konec te zgodbe, ampak skrivnostna so pota uma. Besede te ženske mi kar niso dale miru. Kar naenkrat sem se v zadnjih nekaj minutah svojega predaha za kosilo zalotil pri obisku knjigarne Bodhi Tree blizu moje pisarne, da bi na hitro preletel 3.1.7. poglavje knjige The Book of Knowledge: The Keys of Enoch. To poglavje govori o teh aksitonalnih linijah. Vendar se je za največjo lekcijo tistega dne izkazalo, da če je bila kdaj napisana kaka knjiga, ki je ni mogoče na hitro preleteti, je bila to ravno ta. Toda prebral sem dovolj. Preganjalo bi me, dokler se ne bi vdal. Razbil sem svoj šparovček.

Delo naj bi opravila v dveh dneh, z dvema dnevoma presledka. Prvi dan sem ji dal svoj denar, ležal na njeni mizi in poslušal svoj miselni klepet: To je najbolj bedasta stvar, kar sem jih kdaj storil. Ne morem verjeti, da sem popolni tujki plačal 333 evrov, zato da bo s svojimi prstnimi blazinicami lahko vlekla črte po mojem telesu. Ko sem tako ležal tam in razmišljal o vseh načinih, kako bi lahko koristno porabil ta denar, me je nenadoma spreletel uvid in zaslišal sem svoje misli: No, denar si ji že tako ali tako dal. Zdaj je verjetno najbolje, da utišaš to negativno žlobudranje in se odpreš prejemanju česarkoli, kar lahko morebiti prejmeš. Zato sem tiho ležal, bil pripravljen in odprt. Doživel nisem nič. Popolnoma nič. A vendar je bilo videti, da sem bil jaz edini v sobi, ki je to vedel. Plačal sem za oba srečanja, zato sem se odločil, da je čisto vseeno, če se v nedeljo vrnem tudi na drugi del. Toda tistega večera se je zgodila najbolj čudna stvar. Približno eno uro zatem, ko sem se odpravil spat, se je svetilka ob moji postelji – svetilka, ki sem jo imel že deset let – prižgala kar sama od sebe in zbudil sem se v resnično resničen občutek, da so v mojem domu ljudje. Zato sem preiskal hišo z mojim dobermanom, mesarskim nožem in s piksno dražilnega plina, vendar nisem našel nikogar. Šel sem nazaj v posteljo z najnenavadnejšim občutkom, da nisem sam, da me nekdo opazuje.

Moje naslednje srečanje se je na prvi pogled začelo približno tako kot prvo. Vendar je kmalu postalo jasno, da se bo izkazalo za vse kaj drugega. Moje noge preprosto niso želele biti pri miru. Navdalo jih je tisto občutenje norih nog, ki enkrat na vse svete sredi noči udari nekatere ljudi. Kmalu so se ti občutki razlezli po vsem mojem telesu in spreletavalo me je skoraj nevzdržno drhtenje. Vse, kar sem lahko naredil, je bilo, da sem mirno ležal na mizi. Naj sem si še tako želel skakati gor in dol ter se otresti tega občutka iz sleherne celice v svojem telesu, se nisem drznil premakniti. Zakaj? Ker sem plačal svojih 333 evrov in iz tega doživetja sem nameraval iztisniti vse do zadnjega centa – zato. Kmalu se je končalo. Bil je strašno soparen avgustovski dan in bila sva v stanovanju brez klime. A vendar me je tako zeblo, da bi skoraj zmrznil, in moji zobje so šklepetali, medtem ko me je ženska hitela zavijat v odejo, kjer sem ostal dobrih pet minut, dokler se moja telesna temperatura ni vrnila v normalno stanje.

Zdaj sem bil drugačen. Ne razumem, kaj se je zgodilo, in niti slučajno ne bi tega poskušal pojasniti, vendar nisem bil več ista oseba kot pred štirimi dnevi. Nekako sem se spravil do avta, ki je dozdevno sam našel pot domov. Ne spomnim se preostanka tega dne. Niti vam ne morem zagotovo reči, da se je preostanek dneva sploh zgodil. Vse, kar vem je, da sem se naslednjega jutra znašel na delu. In moja odiseja se je začela.

Navadno sem po naravnavi svoje bolnike pustil ležati na mizi z zaprtimi očmi za 30 do 60 sekund, da se sprostijo in da se njihove poravnave usedejo. Na prav ta ponedeljek me je sedem mojih bolnikov – nekatere sem zdravil že skoraj dvanajst let, eden pa je bil pri meni prvič – vprašalo, ali sem hodil okoli mize, ko so ležali na njej. Nekateri so vprašali, če je še kdo drug prišel v sobo, saj so čutili, kot da bi nekaj ljudi stalo ali hodilo okrog mize. Trije so rekli, da so čutili, kot da bi okoli mize tekali ljudje, in dva sta mi plaho zaupala, da se je zdelo, kot da bi ljudje letali okoli mize.

Kiropraktik sem bil že dvanajst let in nihče še ni nikoli izrazil česa takšnega. Zdaj mi je to reklo sedem ljudi na isti dan. Dogajalo se je nekaj sumljivega. Med posvečanjem bolnikom sem prav tako bil deležen plazu drugih opažanj mojih zaposlenih: Tako drugačen si videti! Tako drugačen glas imaš! Kaj se ti je zgodilo čez vikend? Tega jim zagotovo nisem mislil povedati. Ah nič, sem odvrnil in se vprašal, kaj natanko se je zgodilo čez vikend.

Moji bolniki so poročali, da so vedeli, kje so moje roke, preden sem se dotaknil njihovega telesa. Lahko so čutili moje roke, če so bile od njih oddaljene le nekaj centimetrov ali pol metra. To se je sprevrglo v pravo igro ugibanja, kako natanko so lahko predvideli položaj mojih rok. Vendar je postalo več kot igra ko so ljudje začeli doživljati ozdravljenja. Sprva so bila ozdravljenja videti manjša: bolečine in podobno. Ker naj bi bolniki prišli na obisk h kiropraktiku, sem jih naravnal in jim nato rekel, naj zaprejo oči in ležijo, dokler jim ne rečem, da jih spet odprejo. Ko so imeli zaprte oči, sem za nekaj trenutkov nad njimi podržal roke. Ko so vstali in ugotovili, da je njihova bolečina izginila, so me vprašali kaj sem storil. Nič. In ne povejte nikomur, je postal moj standarden odgovor. Ta direktiva je bila približno tako učinkovita kot pristop Nancy Reagan do drog Preprosto reci ne.

Kmalu so na ta ozdravljenja začeli prihajati bolniki z vseh vetrov, jaz pa nisem imel pojma, kaj se je dogajalo. Seveda sem se redno javljal ženski z Beneške plaže, ki me je povezala prek aksitonalnih linij. To mora prihajati iz nečesa, kar je že bilo v tebi, mi je rekla in dodala: Ne poznam nikogar, ki bi se tako odzval. To je fascinantno. Fascinantno. Očitno je fascinantno pomenilo, da sem prepuščen sam sebi.

Na začetku oktobra sem začel manifestirati simptome. Podržal sem svoje roke nad kolenom, s katerim je ženska zaradi otroške bolezni kosti imela težave. Ko sem roke umaknil, je njenemu kolenu bilo bolje. Moje dlani pa so bile pokrite z mehurji, drobcenimi mehurčki, ki so trajali samo tri do štiri ure. To se je zgodilo ob več kot eni priložnosti. Kadarkoli so se pojavili mehurji, so ljudje iz drugih pisarn v stavbi prileteli na ogled. (Moral bi zaračunati vstopnino.) Nato se je zgodilo. Moja dlan je krvavela. Ne hecam vas. Kri ni tekla v potokih kot v starih filmih ali rumenem tisku, ampak je bilo bolj podobno temu, kot če bi se zbodel z iglo. Toda kakorkoli, bila je kri. Iniciacija je! so me razsvetlili ljudje. V kaj? sem vprašal. In spet, kako bi lahko vedeli? Zakaj nisem vedel jaz? Kdo sploh resnično ve?

Poslanstvo je vzbrstelo

Novembra sem se znašel v pisarni svetovno znanega jasnovidca. Brez sape, izgubljen in 30 minut prepozen (kot običajno), sem pridrvel notri, se počil na stol in se pretvarjal, da ne opazim bolščanja. Veste, tistega srepega pogleda, ki ga mojstrsko obvladajo vseživljenjsko točni ljudje s palico v zadnjici. Pogled, ki vas vrže nazaj v sleherno lekcijo, ki ste jo kdajkoli dobili o pravočasnosti, in ki vas hkrati prisili v dvome o vrednosti, ki jo imate kot človeško bitje in ki temelji na dozdevni gromozanski pomenljivosti te ene, a neovrgljive napake. Bil sem prepričan, da ob svojih prostih dnevih v kongresu zbira podpise za peticijo, s katero bi v javni šolski sistem znova uvedel uporabo besede zakasnel. Bil sem prepričan, da je to branje zapečateno.

V zelo poslovnem slogu je razgrnil svoje karte in poskrbel, da ni z izrazom na obrazu razodel niti trohice topline ali sočutja. Pogledal je karte, se zazrl naravnost v moje oči z nečim, kar je bilo videti kot malce porogljiv izraz ali pa mrščenje obrvi, in vprašal: Kaj počnete v življenju? No ne vem, kaj si o tem mislite vi, ampak za 100 evrov na uro sem si mislil: Ti si jasnovidec. Ti mi povej. Uprl sem se izražanju svojih misli. Kiropraktik sem, sem odvrnil s stvarnim glasom in bil previden, da ne bi razkril česarkoli, kar bi morda obarvalo moje branje. (Ob naročilu na srečanje mu nisem povedal niti svojega priimka.) O, ne, je rekel, veliko več ste kot to. Nekaj prihaja iz vaših rok in ljudje ozdravijo. Na televiziji boste, je nadaljeval, in ljudje bodo prišli z vseh koncev države, da bi vas videli. To je bilo zadnje, kar sem pričakoval slišati od tega moža. Nato mi je rekel, da bom pisal knjige. Naj vam nekaj povem, sem ustrelil nazaj s poznavalskim nasmeškom. Če obstaja kaj, v kar sem prepričan, potem je to, da ne bom pisal nikakršnih knjig.

Knjige in jaz se nikoli nismo dobro razumeli. Do te točke v svojem življenju sem morda prebral dve knjigi in eno od teh sem še vedno bral. Toda življenje je imelo na zalogi še več sprememb. Našli so me jasnovidci, zdravitelji in mediji. Prišli so z vseh koncev države in mi govorili, da jim je bilo med meditacijo rečeno, naj delajo na meni – in zavrnili so kakršnokoli plačilo v povračilo. Moja ljubezenska afera z alkoholom se je ohladila na občasno prijateljstvo: en kozarček in pol vina ob večerji, občasno. Nihče ni bil tako presenečen kot jaz.

Najnenavadnejše pa se je šele pripravljalo: Moja odvisnost od televizije je utrpela odsekan konec. Nadomestile pa so jo, če si upam to sploh izustiti, knjige. Preprosto nisem imel dovolj – vzhodna filozofija, življenje po smrti, kanalizirane informacije, celo srečanja z NLP-ji. Bral sem vse, povsod in vsakogar.

Ponoči, ko sem legel k počitku, so moje noge vibrirale. Bilo je čutiti, kot da so moje roke nenehno prižgane. Vibrirale so tudi kosti moje lobanje, moja ušesa pa so brenčala. Pozneje sem začel slišati zvoke in ob redkih priložnosti nekaj, kar je zvenelo kot glasovi v zboru.

Pa smo tam. Zmešalo se mi je. Zdaj sem to zagotovo vedel. Vsi vedo, da ko se ti zmeša, začneš slišati glasove. Moji so prepevali. Celo v zboru. Nisem mogel dobiti malce lahkotnega brundanja, plašnega pevca ali celo majhne koralne skupine. Ne, jaz dobim cel zbor.

In kaj je bilo z mojimi bolniki? Videvali so barve: krasne, izbrane odtenke modre, zelene, vijolične, zlate in bele. Čeprav so lahko prepoznali te barve, so mi rekli, da še nikoli prej niso videli točno teh uprizoritev. Odtenki lepote, ki so onkraj česarkoli, kar nam je poznano. Nekateri bolniki, ki so delali v filmski industriji, so mi rekli, da ne samo da te barve ne obstajajo v taki obliki, kot jo poznamo tu na Zemlji, ampak da jih je tudi z uporabo vseh njihovih virov in tehnologije nemogoče poustvariti.

In da, bolniki so videli angele. No, angeli so precej priljubljena zadeva za videti, zato zgodbam o angelih na začetku nisem posvečal toliko pozornosti, dokler niso ljudje začeli opisovati enakih zgodb: isti angeli, ista sporočila, ista imena. Ne govorimo o običajnih imenih angelov, kot so Mihael ali Ariel, niti ne govorimo o Mojzesu ali Budi, čeprav veliko ljudi reče, da so videli Jezusa. Govorimo o imenih, kamor sodijo Peteršilija in Žorž. Žorž se pojavi otrokom in drugim, ki bi jih pogled na angela morebiti vznemiril. Veste, Žorž se najprej pojavi kot majhna, pisana papiga. Nato, kot mi je vselej pojasnjeno, nenadoma sploh ni več papiga, ampak preprosto postane tvoj prijatelj. Žorž se je ljudem prikazal tudi pozneje, v pretresljivih časih.

Prva oseba, ki je videla Žorža, je bila enajstletna deklica po imenu Jamie. Iz New Jerseyja je priletela s svojo mamo, ker je imela skoliozo, ukrivljenost hrbtenice, ki je opazno popačila telo te nenavadno bistre in drugače zelo privlačne deklice. Ko je Jamie po zdravljenju odprla oči, je svoji mami in meni rekla: Pravkar sem videla tega drobcenega raznobarvnega papagaja. In rekel mi je, da je njegovo ime Žorž. Nato sploh ni bil več papiga. Ni bil niti življenjska oblika. Življenjska oblika: besede enajstletne deklice. Nato je preprosto postal moj prijatelj.

V naslednjih dveh do treh mesecih mi je več drugih bolnikov poročalo o videnjih Žorža in nihče od njih ga ni poznal, saj sem tako kot pri vseh drugih angelih ohranjal imena in opise zaupne, da ne bi vplival na izkustva drugih ljudi. (Tudi v tem sestavku sem spremenil imeni Žorža in Peteršilije, da zaščitim čisto nedolžne.)

Po tretjem srečanju je bila Jamieina hrbtenica skoraj popolnoma poravnana, nakar se je vrnila v New Jersey. Od takrat sem z njo večkrat govoril. Zdi se, da ji gre dobro. In vsake toliko se ji še vedno oglasi Žorž.Peteršilija pa po drugi strani prinaša točno določena sporočila. Najprej vam pogosto pove, da boste ozdraveli. Nato pa vam pove, da boste v primeru ozdravljenja šli na televizijo in širili novico. Morda bi jih lahko rekli naš angel za stike z javnostjo.

Prva oseba, ki je videla Peteršilijo, je bila ženska iz Oregona, ki ji je bilo ime Michele. Michele me je videla med intervjujem na televizijski mreži NBC, v eni od mojih prvih pojavitev v pogovornih oddajah. Takrat je tehtala 39 kilogramov. Trpela je za sindromom kronične utrujenosti in fibromialgijo. Ni imela apetita in bolelo jo je že samo, če je požirala. Ni se mogla sama vstati iz stola in oditi v kopalnico. Da bi bila njena bolečina vsaj malo vzdržna, so jo morali do štirikrat na noč odnesti iz postelje pod vroč tuš. Če je odpeljala svoje otroke na obisk k svoji mami, kar je bilo eno uro vožnje, je morala tri dni ostati tam, v postelji, preden je znova zmogla pot domov. Očitno ji ni uspelo zadržati redne službe. In njen šestletni sin je moral delati večerjo za svojega triletnega brata: sendviče s kikirikijevim maslom.

Michele, kot večina mojih bolnikov, ni še nikoli videla angela ali slišala glasov. Tri dni je potrebovala, preden ji je uspelo ujeti ime angela. Peteršilija ji je rekla, da bo ozdravela in da mora širiti vest o tem po televiziji. Približno eno leto pozneje je bila skupaj z mano gostja na drugi pogovorni oddaji. Sam nasmeh jo je bil – in precej solz. Njena teža je sedaj normalna, njena polt zdrava, ima redno službo in redno telovadi. In da, vsak večer skuha večerjo za svojo družino. Nič več sendvičev s kikirikijevim maslom.

Še en obiskovalec, ki ga vidijo bolniki, je moški z belimi lasmi, belimi brki in v belem plašču. Spet drugič pa se pojavi v halji s prekrito glavo.
Debbie, mati treh iz Južne Kalifornije, je tega angela (njegovega imena ne poznamo) videla prva. Marca 1995 so ji diagnosticirali neozdravljivega raka trebušne slinavke, prav tega, ki je vzel življenje igralcu Michaelu Landonu. Rekli so ji, da ji za življenje morda ostaneta še dva meseca. V njeni izkušnji se je dvignila iz telesa, potovala skozi tunel, videla lise turkizne in modre svetlobe, na koncu pa jo je ovila bela svetloba. Debbie je srečala moškega z belimi lasmi v obeh oblikah. Ko ga je prvič srečala, je bil oblečen v haljo in prekrivalo za glavo. Dotaknil se je njenega zapestja in skozi njeno telo poslal silen val energije. Nato se je poklonil in odkorakal stran ter jo pustil v navzočnosti izjemno bleščeče in hkrati nenavadno tople svetlobe. Solze so napolnile njene oči. Nato se je znašla v tunelu, potovala je skozi galaksijo in čutila, kako stvarizapuščajo njeno telo tako skozi njena stopala kot glavo.

Do Debbijinega drugega ali tretjega obiska je 80 odstotkov njenega tumorja, ki ga ni bilo mogoče operirati, izginilo. Približno osem mesecev pozneje so njeni zdravniki menili, da ji lahko z operacijo odstranijo preostalih 20 odstotkov. Tik pred njeno operacijo se je vrnila na še eno srečanje. Čez dan in pol je šla v bolnišnico v pričakovanju operacije. Toda po nekaj testih so jo poslali domov. Nobene operacije. Očitno je v dnevu in pol po najinem srečanju njen tumor popolnoma izginil. Ostala je samo brazgotina.

Še ena zanimiva opazka se je zgodila, ko se je Debbie vrnila na srečanje v novembru. Med zdravljenjem je začutila, kako na desno stran njenega obraza padajo vodne kapljice. Nato se je znova pojavil moški z belimi lasmi in brki, tokrat je nosil svoj dolgi beli plašč, ki je plapolal v vetru za njim. Nato ga je preprosto odpihnilo.

Bolniki pogosto vidijo tudi krog zdravnikov v belih plaščih, ki se posvetujejo in vodijo zdravljenja. Videti jih je, kako razpravljajo v krogu, ni pa jih mogoče slišati. Redno se pojavlja tudi mlada Indijanka, ki na vaše čelo položi usnjeno zapestnico s svetlečimi, kvadratnimi okraski. Pogosto pride tudi moški ameriški staroselec in stoji v sobi. (Ne vemo še zagotovo, ali je poglavar ali šaman.) Še en obiskovalec je zelo visok, čeden angel, ki ga pogosto opišejo, da je visok od 2,5 do 3 metrov, z ogromnimi belimi krili, na gosto posejanimi s peresi v nazobčanih vrstah. Pravijo mi, da stoji za mano in drži roke okoli mojega pasu, kuka izza moje desne rame in tiho vodi moje roke. Videti je, kot da ima veliko teh angelov svoje lasten značilen vonj: cvetlice, kadila in zelišča – zlasti rožmarin.

Nato je prišel Jered. Ko ga je njegova mama prvič pripeljala, je bil Jered star štiri leta. Na kolenih, ki ga niso več držala pokonci, je imel opornici, njegova očesa pa so sočasno gledala v dve strani, vendar se niso mogla osrediniti na nič. Iz njegovih ust besede niso več prihajale in praznino je napolnjeval zgolj brezkončen tok sline. Jeredova svetloba se je pridušila na prazen izraz, ki je zrcalil zgolj žarek čudovitega bitja, ki je nekoč prebivalo v njem.

Jered je izgubljal mielinsko ovojnico možganov, kjer potujejo živčni impulzi. Na dan je utrpel približno petdeset veliki, grand mal napadov. Zdravila so zmanjšala napade na približno 16-krat na dan. Ko je ležal na mizi, negiben in skoraj brezizrazen, je njegova mama pojasnila, da je zadnje leto nemočno opazovala naglo slabšanje njegovega stanja. Takrat, ko je prvič prišla na obisk, ni več imela otroka, ki ga je nekoč poznala, ampak nekaj, kar je lahko opisala zgolj kot amebo.

Med prvim srečanjem z Jeredom je vedno, ko se je moja roka približala levi strani njegove glave, začutil njeno navzočnost in segel po njej. Poglejte, ve, kje je vaša roka. Sega po njej. Tega ne počne nikoli, je presenečeno in upajoče poudarila njegova mama. Tukaj manjka mielinska ovojnica, je dodala. Jered je do konca tega zdravljenja postal tako aktiven, da je njegova mama morala sedeti ob njemu na mizi, ga rahlo držati za roke in ga miriti s prepevanjem otroških pesmi, kot lahko to počnejo le mame. Njuna najljubša pesem je bila Sveti, sveti zvezdica. Na dan Jeredovega prvega srečanja so ti telesno silni napadi prenehali. Popolnoma.

Po drugem srečanju je Jered začel grabiti za vratne kljuke in jih obračati. Njegov vid se je izboljšal in lahko se je osredinil na predmete. Na poti iz pisarne je pokazal na cvetlični aranžma v naši recepciji: Rože, je rekel z nasmeškom. Nihče v sobi ni mogel zadržati solz.

To noč so Jereda zalotili, kako med kolesom sreče, ki se je vrtelo po televiziji, recitira črke abecede. In preden je šel spat, se je ta prej nemi angel zazrl v svojo mamo in rekel: Mami, poj mi. Čez pet tednov je bil Jared nazaj v šoli. Na igrišču. Lovil je žoge.Ali je Jered videl angela? Tega ni nikoli rekel, ampak vem, da je. Ta ga je vozil eno uro na srečanja in nato domov, sedel zraven njega ob mizi, nežno držal njegovo roko in mu ljubeče pel: Sveti, sveti zvezdica, kot znajo to početi samo angeli.

Izkazalo se je, da sem moral po večino svojih odgovorov vase. Mučili sta me dve glavni stvari: prva je bila, da ne morem predvideti, kakšen bo odziv osebe, zatorej ne morem nikomur nič obljubiti; druga pa je bila srečevanje z nepredvidljivimi vzponi in padci energij, ki so lahko trajali vse od treh dni do treh tednov.

Vedno sem bil oseba, ki vzame nadzor v svoje roke in lahko doseže vse, za kar se odloči. Medtem ko so drugi zavzeli držo počakajmo in bomo videli, kaj bo, sem jaz raje obvladoval, upravljal in nadziral izide situacij. Ovire, ki so se drugim zdele nepremagljive, so bile zame nevidne, zato sem naskakoval cilje in opravil stvari. Najbolj žolčna izjava na svetu za nekoga, kot sem jaz, je bila: Če je namenjeno, da se zgodi, se bo zgodilo. Namenjeno, brezveznjeno. Če jaz želim, da se zgodi, bom naredil, da se bo zgodilo, in da mi slučajno kdo od vas pocukranih fatalistov ne stopi na pot. Zatorej si predstavljajte, kako sem bil presenečen, ko se mi je zdanilo in sem spoznal, da moram stopiti s poti in prenehati usmerjati, stopiti korak nazaj in prepustiti vodstvo višji sili, če želim resnično pospešiti ta ozdravljenja. Od koga prihajajo te besede? sem pomislil. Od mene zagotovo ne.
Vendar je bilo res. Ne samo da je energija vedela, kam mora iti in kaj mora storiti brez mojih najmanjših navodil – bolj kot sem umaknil mojo pozornost iz slike, močnejši je bil odziv. Nekaj najveličastnejših ozdravljenj se je zgodilo, ko sem razmišljal o nakupu špecerije. Kakšna predrznost!

Prejemaj, ne pošiljaj.
Kdo je to rekel? sem vprašal in preiskoval notranja zakotja moje glave, kot da bi lahko tam znotraj dejansko kaj videl. Na napačna vrata trkaš za tovrsten nasvet. Moj ego si še vedno ni čisto opomogel od Spravi se s poti in prepusti vodstvo višji sili. Kako lahko ozdravim te ljudi, če jim ne pošljem zdravljenja?

Prejemaj, ne pošiljaj.

Sem te že prvič slišal. Zdaj pa odgovori na moje vprašanje, sem bevsknil.

Tišina.

(Tišina me včasih resnično vznejevolji.)

Šel sem na srečanje z naslednjo bolnico. V upanju, da ji ne bom škodoval, in hvaležen, da ni mogla brati oklevanja in negotovosti koncepta v mojih mislih, sem začel pri njenih nogah z odprtimi dlanmi. Od bolnice sem prejemal skozi moje roke. Z neba sem prejemal skozi vrh svoje glave. Bilo je ljubeče, naredilo me je ponižnega in zmedlo me je. Čudno sem se počutil. In nato sem videl, da se je bolnica začela odzivati. In navdalo me je s pravim občutkom.

Na tej točki sem resnično ponotranjil koncept, s katerim sem se vseskozi spogledoval, čeprav ga nisem nikoli popolnoma razumel: Jaz nisem zdravitelj. Samo bog je zdravitelj. In iz nekega razloga, naj bom katalizator ali plovilo ali ojačevalec – izberite besedo po želji – sem povabljen na prizorišče.

Srečanje je bilo končano. Bolnica je videla enake spektakularne barve in slišala enake izbrane zvoke, kot so jih videli in slišali drugi bolniki. Tudi ona je videla dva angela, ki sta pogosto opisana kot navzoča med procesom zdravljenja. Njene težave, mešanica sindroma kronične utrujenosti, fibromialgije in kolitisa, so po tem srečanju izginile. Čeprav niso neposredno ogrožale njenega življenja, so zadnjih osem let vladale njenemu življenju. Vstala je z mize in rekla: Hvala! Odvrnil sem: Nikar se ne zahvaljujte meni. Jaz nisem naredil nič. Rekla je, No, seveda ste, ker ni razumela. Ne bi se zgodilo, če ne bi držali rok nad menoj.
Pomislil sem, da morebiti oseba, ki sedi tam zgoraj na oblaku, vendarle ni tako napačno izbrala. Morda sem bil izbran za ta dar, ker ne nosim halj in turbanov, ker ne obešam tapiserij in prižigam kadil, ker ne hodim naokoli bosonog in jem skled blata s kitajskimi paličicami. Morebiti je to zato, ker sem dostopen in ker govorim v sorazmerno preprostem slogu. Ali pa je mogoče zaradi moje sposobnosti, da se domislim prismojenih razlag za stvari, ki jih šele začenjam razumeti.

To je tako, sem pojasnjeval in iskal lahko razumljivo analogijo za mlado dekle s konceptom duhovne sinhronosti te vrste, da je bil Melrose Place tako ime ulice moje pisarne v LA-ju kot ime njene najljubše teve nadaljevanke. To je tako, kot če bi se ti v ustih ravno stopila slastna čokolada, ti pa bi se zanjo zahvaljevala leseni paličici, na kateri je bila.

Zasmejala se je.

Mislim, da sva oba dojela.”

…
Eric Pearl

Vir:

Podelite to zgodbo!