Moje srečanje z metodo se je zgodilo sredi gnezdenja ob rojstvu prvega otroka. Moji kolegi so odšli na delavnico v Opatijo, jaz sem ostala doma s knjigami o metodi. Takoj sem jih željno in žejno srkala vase, vendar sem jo uporabljala občasno. Za osnovni odvezavi od staršev sem potrebovala leto in pol, ker sem perfekcionistično in strogo začela z osmico vedno znova od začetka, če sem kak dan pozabila nanjo. Tipično. Tako sem ostajala tam, kjer me je hotela imeti moja podzavest. V starih vezeh. Ob rojstvu drugega otroka pa smo z družino odšli v tujino, v “čudoviti” Pariz, ki je bil zame bolj samotni otok, kjer sem bila izolirana od vse podpore in meni dragega gnezda. Dva mala otroka, pisanje doktorata, mož zaposlen s svojim postdoktorskim izobraževanjem in tuja dežela s tujim jezikom in drugimi navadami, vse to me je kmalu stisnilo v kot. Po nekaj mesecih bivanja v tujini me je ujela moja slaba samopodoba, strahovi in notranja stiska. Ker sem morala funkcionirati skozi dneve in si nisem mogla privoščiti krize zaradi moje družine, sem se zagrizla v delo s simboli. Redno sem iskala stik, vodstvo in oporo v HC, sistematično sem začela delati osmico. Moj mož me je s Priročnikom v roki vodil skozi obred odstranjevanja vezi. Ti prvi procesi so bili zelo dramatični. Že pri delu z osmicami sem čutila, da je prišlo do sprememb. Ob zadetkih z osmico je zavibriral ves moj svet, znotraj in zunaj. Vsi ti procesi so bili prva leta zelo dramatični, izjemno intenzivni, odvezave polne čustev, solza, sanje so me preplavljale, notranji tok je bil eno samo brbotanje. Poleg tega sta me moja otroka brezkompromisno soočala z nerazrešenimi vsebinami iz mojega otroštva. Morala sem se soočiti z neprijetnimi negativnimi lastnostmi in dejstvom, da bom moje drage otroke vzgajala v najbolj razdražljivem in občutljivem obdobju, kar sem jih imela do takrat. Pritisku notranjih vsebin sem komaj sledila z osmicami in jih s tem ohranjala v okvirjih zdržljivega. Trije dnevi po odvezavah so bili včasih izjemno težki. Tako sedaj lažje razumem reakcije klientov in se ne čudim njihovi dramatiki, do katere pride sicer le občasno. Vse to soočanje z mojo preteklostjo in mojimi sencami je prečiščevalo tudi moje stremljenje k iskanju mojega poslanstva. Že v Franciji sem jasno začutila, da bi rada sodelovala pri širjenju novice o tej metodi, da obstaja pot, da se da preseči omejitve in najti stik s sabo.
Čeprav sem redno in intenzivno uporabljala simbole za vtiskovanje pozitivnih podob v moje življenje, sem se hkrati učila tudi potrpežljivosti, saj so se posamezne teme zares izkristalizirale in razpletle šele, ko je bil čas zanje, in ne takrat, ko se je meni zdelo, da bi se morale.
Ko sem se po dveh letih vrnila nazaj v Slovenjo, sem se priključila mojim prijateljem, ki so tudi z vsem srcem delali za metodo. Takrat sem že vedela, da me zanima skupinsko delo z metodo, ker se v skupini okrepi notranja komunikacija in je delo simboli in vizualizacijami lažje. Skupine so tudi velika opora za vztrajnost pri tem notranjem prečiščevanju. Ko sem premagala svoj velik strah pred govorjenjem v javnosti ali v skupini, sem ravno tu našla izvor mojega veselja in zadovoljstva. Povabila sem moje prijateljice na tedenska srečanja ob delu s simboli po metodi Phyllis Krystal. Ker se je ustvarilo zelo prijetno in sproščeno vzdušje, smo lahko tudi raziskale, kako vsaka posebej doživlja metodo, notranji tok, vizualizacije in kako deluje metoda na dolgi rok. To je zadovoljilo še mojo znanstveno, raziskovalno plat, hkrati pa smo si nabrale dragocene izkušnje, ko smo naredile korak naprej in poslale vabilo na srečanja tudi v javnost.
Začele smo še s čajankami, izoblikovala se je PK skupina, potrebno je bilo opraviti tudi izobraževanje pri Phyllis in sedaj sem tu.
Za mano je petnajst let intenzivnega, vsakodnevnega dela z metodo. Osebnostno je potrebno zbrusiti še veliko robov. Veliko je tem, ki se še odpirajo, vendar sem notranje drug človek. V sebi imam več zaupanja, več miru, hitreje se usrediščim v kriznih situacijah in zato ustrezneje naravnam na razreševanje problemov. Vsak dan se lažje učim zaupanja, predajanja in sprejemanja, kar mi prinaša življenje. Vsak dan bolj se zavedam, da je življenje in dogodki, ki jih le-to prinaša, učenje, da smo v odnosih ujeti v vloge, da v nas kričijo in so prestrašeni notranji otroci, ki jih je treba poiskati, jim podati roko in jih pozdraviti. Vsa ta spoznanja porajajo v meni toleranco, sočutje in ljubezen do sebe in do drugih.
In ko sedim z ljudmi pod mlajem ali v trikotniku, sem na pravem mestu, sem Jaz. Tako se je iz moje stiske rodilo moje poslanstvo.
Zato se za vsak trenutek, ko mi je to dano, zahvalim Bogu, ker takrat res prekipevajoče čutim v sebi Mojo pesem. Ni lepšega!
Maja Papež Iskra
